Zbiralci živali
ZBIRALEC ŽIVALI - oseba, ki zbere preveč živali, da bi lahko zanje ustrezno skrbela
Razpadajoča hiša, ali morda prikolica in že na zunaj zaznaven vonj po urinu… temna notranjost, živali, ki tekajo sem ter tja in prevladujoč smrad, zaradi katerega pečejo oči in je težko dihati… na desetine ali celo stotine živali, ponavadi mačke in psi, včasih pa tudi druge živali, nekatere v kletkah ali v zasilnih ogradah, druge se prosto sprehajajo po prostoru… različno zanemarjene živali, pogosto bolne in mršave, z nadlogami, ki zajemajo vse od bolh in ušesnih garij do okužb dihalnih poti… iztrebki povsod naokrog, med odprtimi konzervami hrane in smetmi, nastlanimi po tleh, prepojenih z urinom… skoraj vedno še kakšna grozna značilnost, po kateri se vsak primer razlikuje od drugih.
In nenazadnje, »lastnik« živali, oseba, ki je izgubila nadzor nad položajem in živi v stalnem odrekanju ter je očitno »zasvojena z živalmi«, vendar ne ustreza nobenemu psihološkemu profilu.
Primeri zbiralcev živali se od drugih primerov krutosti do živali in njihovega zanemarjanja razlikujejo predvsem po štirih značilnostih:
Primeri zbiralcev zajemajo izredno veliko živali. Zbiralce pogosto odkrijejo šele po več letih zbiranja živali, te pa so takrat, ko jih društva za zaščito živali končno najdejo, običajno v tako slabem stanju, da je potrebna takojšnja obsežna reševalna akcija
Ne samo, da primeri zbiralcev zbudijo pozornost medijev, temveč tudi poročila o njih pogosto niso enotna. Pravzaprav mediji zbiralce velikokrat prikazujejo kot žrtve. Naslovi kot »Moja družina so« ali »Ljubitelj psov prisega, da bo živali dobil nazaj« niso nič neobičajnega. Podoba, ki si jo ljudje ustvarijo o zbiralcih živali, je v kričečem nasprotju s stanjem, v katerem so živali.
Zbiralci izredno pogosto začnejo znova zbirati živali. Če zbiralcu samo odvzamete žival in ne storite nič drugega, bo ta v kratkem času spet zbral enako število živali.
Zbiralci imajo nenavadno psihologijo. Za zbiralce so pogosto značilne različne duševne motnje, od katerih prevladuje zasvojenost. Večine zbiralcev ne moremo preprosto obtožiti slabega ravnanja z živalmi, niti ni mogoče reči, da so nevedni in da ne vedo, kako je treba skrbeti za živali.
Posredovanje ali kazensko preganjanje zbiralcev?
Nekateri ljudje so mnenja, da so zbiralci klasičen primer izjalovljenih dobrih namer, zaradi česar sodni pregon ni ustrezen. Vendar namere in motivacija zbiralca, niso glavna stvar, glavna stvar je, da živali trpijo, ne glede na to, ali je oseba, ki skrbi zanje, duševno bolna, nesposobna a dobro misleča, ali pa preprosto zlobna.
Posredovati je treba pri vseh zbiralcih, vendar pa ni treba vseh zbiralcev kazensko preganjati. Za posameznika, ki zbira živali brez lastnika, dokler ne izgubi nadzora nad položajem, je uspešno posredovanje že, če se mu živali odvzame in tiste, ki mu bodo vrnjene, pozdravi in sterilizira, nato pa ga je potrebno nadzorovati in tako preprečiti, da bi se še enkrat znašel v podobnem položaju.
Iskanje pravih rešitev glede na vzrok
Društva za zaščito živali v primerih zbiralcev živali običajno ukrepajo na tri načine, ki se v praksi velikokrat prekrivajo.
Pri prvemu gre za sodelovanje z zbiralcem, pri čemer lahko društva izboljšajo položaj, v katerem se nahajajo živali, ter pogosto prepričajo zbiralce, da prostovoljno oddajo vse ali vsaj nekaj svojih živali ter sterilizirajo tiste, k jih obdržijo.
Drugi način je pridobitev sodne odredbe, ki omeji število živali, ki jih lahko ima zbiralec, in pooblasti društvo, da zbiralca nadzoruje za vedno ali pa samo za določeno obdobje.
V tretjem načinu posreduje socialna služba in pomaga »zdraviti« zbiralca.
Društva za zaščito živali morajo upoštevati, da zbiralci živali ne dobijo čez noč. Zbiralci živali so v večini primerov ljudje, ki se normalno vključujejo v družbo ter najprej samo sprejemajo izgubljene ali zavržene živali. Naenkrat se zavedo, da svojega doma ne morejo več ustrezno čistiti in nehajo vabiti ljudi k sebi. Nazadnje izgubijo nadzor nad položajem.
Zbiralce je težko odkriti, zato morajo društva preiskati vsako pritožbo o morebitnem zbiralcu. Takšna pritožbe se nanašajo na grozen smrad ali govorijo o sosedu, ki ima preveč mačk in podobno. Delo z zbiralci pa je vsekakor najlažje, če se jim prepreči, da bi zbiralci sploh postali.
(Vir: S. Mullen, Društvo za zaščito živali New York)
Razpadajoča hiša, ali morda prikolica in že na zunaj zaznaven vonj po urinu… temna notranjost, živali, ki tekajo sem ter tja in prevladujoč smrad, zaradi katerega pečejo oči in je težko dihati… na desetine ali celo stotine živali, ponavadi mačke in psi, včasih pa tudi druge živali, nekatere v kletkah ali v zasilnih ogradah, druge se prosto sprehajajo po prostoru… različno zanemarjene živali, pogosto bolne in mršave, z nadlogami, ki zajemajo vse od bolh in ušesnih garij do okužb dihalnih poti… iztrebki povsod naokrog, med odprtimi konzervami hrane in smetmi, nastlanimi po tleh, prepojenih z urinom… skoraj vedno še kakšna grozna značilnost, po kateri se vsak primer razlikuje od drugih.
In nenazadnje, »lastnik« živali, oseba, ki je izgubila nadzor nad položajem in živi v stalnem odrekanju ter je očitno »zasvojena z živalmi«, vendar ne ustreza nobenemu psihološkemu profilu.
Primeri zbiralcev živali se od drugih primerov krutosti do živali in njihovega zanemarjanja razlikujejo predvsem po štirih značilnostih:
Primeri zbiralcev zajemajo izredno veliko živali. Zbiralce pogosto odkrijejo šele po več letih zbiranja živali, te pa so takrat, ko jih društva za zaščito živali končno najdejo, običajno v tako slabem stanju, da je potrebna takojšnja obsežna reševalna akcija
Ne samo, da primeri zbiralcev zbudijo pozornost medijev, temveč tudi poročila o njih pogosto niso enotna. Pravzaprav mediji zbiralce velikokrat prikazujejo kot žrtve. Naslovi kot »Moja družina so« ali »Ljubitelj psov prisega, da bo živali dobil nazaj« niso nič neobičajnega. Podoba, ki si jo ljudje ustvarijo o zbiralcih živali, je v kričečem nasprotju s stanjem, v katerem so živali.
Zbiralci izredno pogosto začnejo znova zbirati živali. Če zbiralcu samo odvzamete žival in ne storite nič drugega, bo ta v kratkem času spet zbral enako število živali.
Zbiralci imajo nenavadno psihologijo. Za zbiralce so pogosto značilne različne duševne motnje, od katerih prevladuje zasvojenost. Večine zbiralcev ne moremo preprosto obtožiti slabega ravnanja z živalmi, niti ni mogoče reči, da so nevedni in da ne vedo, kako je treba skrbeti za živali.
Posredovanje ali kazensko preganjanje zbiralcev?
Nekateri ljudje so mnenja, da so zbiralci klasičen primer izjalovljenih dobrih namer, zaradi česar sodni pregon ni ustrezen. Vendar namere in motivacija zbiralca, niso glavna stvar, glavna stvar je, da živali trpijo, ne glede na to, ali je oseba, ki skrbi zanje, duševno bolna, nesposobna a dobro misleča, ali pa preprosto zlobna.
Posredovati je treba pri vseh zbiralcih, vendar pa ni treba vseh zbiralcev kazensko preganjati. Za posameznika, ki zbira živali brez lastnika, dokler ne izgubi nadzora nad položajem, je uspešno posredovanje že, če se mu živali odvzame in tiste, ki mu bodo vrnjene, pozdravi in sterilizira, nato pa ga je potrebno nadzorovati in tako preprečiti, da bi se še enkrat znašel v podobnem položaju.
Iskanje pravih rešitev glede na vzrok
Društva za zaščito živali v primerih zbiralcev živali običajno ukrepajo na tri načine, ki se v praksi velikokrat prekrivajo.
Pri prvemu gre za sodelovanje z zbiralcem, pri čemer lahko društva izboljšajo položaj, v katerem se nahajajo živali, ter pogosto prepričajo zbiralce, da prostovoljno oddajo vse ali vsaj nekaj svojih živali ter sterilizirajo tiste, k jih obdržijo.
Drugi način je pridobitev sodne odredbe, ki omeji število živali, ki jih lahko ima zbiralec, in pooblasti društvo, da zbiralca nadzoruje za vedno ali pa samo za določeno obdobje.
V tretjem načinu posreduje socialna služba in pomaga »zdraviti« zbiralca.
Društva za zaščito živali morajo upoštevati, da zbiralci živali ne dobijo čez noč. Zbiralci živali so v večini primerov ljudje, ki se normalno vključujejo v družbo ter najprej samo sprejemajo izgubljene ali zavržene živali. Naenkrat se zavedo, da svojega doma ne morejo več ustrezno čistiti in nehajo vabiti ljudi k sebi. Nazadnje izgubijo nadzor nad položajem.
Zbiralce je težko odkriti, zato morajo društva preiskati vsako pritožbo o morebitnem zbiralcu. Takšna pritožbe se nanašajo na grozen smrad ali govorijo o sosedu, ki ima preveč mačk in podobno. Delo z zbiralci pa je vsekakor najlažje, če se jim prepreči, da bi zbiralci sploh postali.
(Vir: S. Mullen, Društvo za zaščito živali New York)
